Težavna pot v prihodnost

Poletje je čas, ki ga rada izkoristim med drugim tudi za branje. Na začetku avgusta mi je prišla pod roke knjiga Težavna pot v prihodnost, ki jo je napisal James Lovelock, inovator, znanstveni svetovalec, raziskovalec, okoljevarstvenik ter utemeljitelj teorije o živečem planetu Gaji. Knjiga naj bi bila polna izzivov, ki razpravo o podnebnih spremembah in rasti prebivalstva ponese v povsem drugo smer, kot je znana širši javnosti. Takoj je dobila mojo pozornost in že sem začela z branjem. Zdaj, ko sem knjigo prebrala v celoti lahko rečem, da je vsebina zanimiva in zelo aktualna. Zato sem se odločila, da nekaj (meni) zanimivih misli avtorja iz knjige delim tudi s tabo. Mogoče se ti bodo zdele kar malo provokativne in v nasprotju s tvojimi prepričanji. Mogoče pa te prav to spodbudi, da knjigo vzameš v roke in jo prebereš. 😉

… Običajno nas učijo, da človeška zgodovina bolj ali manj tekoče sega tisočletja v preteklost, vsaj v obdobje Stonehengea ali egipčanskih piramid. V tej knjigi pa trdim, da se je na začetku 18. stoletja zgodil velikanski preskok, zaradi katerega se je evolucija našega orodja tako zelo pospešila, da je močno presegla zmožnosti naravnega izbora. Postala je tako hitra, da je bolj podobna inflaciji vesolja kmalu po njegovem nastanku kakor darvinistični evoluciji. …

… Bolj ali manj neizbežno je bilo, da se bo v zemlji shranjena energija začela sproščati, samo en posameznik pa jo je s svojo iznajdljivostjo in vztrajnostjo dal človeštvu na voljo. Napaka – če je sploh šlo za napako – je bila v tem, da nismo dojeli posledic tega novega, silnega vira energije za tempo inovacij, rast prebivalstva, podnebje, menjalna sredstva in inflacijo denarja. Vse te spremembe skupaj pomenijo, da doživljamo povsem novo obliko evolucije. …

… Kot sem že omenil, se nobena eksponentna rast ne nadaljuje v neskončnost. Verjetno je, da se bo pospešena evolucija že v tem stoletju ustavila ali upočasnila. Imam občutek, da je že mogoče čutiti zaviranje hitrosti sprememb pri podnebju, prebivalstvu in zalogah denarja. Še sreča, saj bi bili sicer skupaj z Gajo ujeti v resnično nepopisnem svetu singularnosti, kakor sta opozorila futurista Vernor Vinge in Ray Kurzweil. Najverjetneje bo upočasnitev povzročila vse dražja energija. …

… Na začetku leta 2007 sem spoznal, da so napovedi sodobnih velikih podnebnih modelov najverjetneje nezanesljive, ker smo začeli spoznavati, kako malo pravzaprav vemo o sistemu Zemlja. Ta slutnja se je istega leta potrdila, ko je IPCC objavil napovedi modelov glede hitrosti dviganja morske gladine, te pa so bile precej nižje od vrednosti, ki so jih izmerili natančni opazovalci. Napovedi IPCC temeljijo na izračunih zelo velikih podnebnih modelov; ti so se razvili iz modelov, ki jih uporabljajo pri napovedovanju vremena, in so sprva skoraj izključno temeljili na fiziki ozračja. Kratkoročno – za nekajdnevno napoved – to povsem zadostuje, na dolga obdobja pa katastrofalno odpove, delno zato, ker uporabljeni matematični postopki niso primerni za dolgoročno napovedovanje, predvsem pa zato, ker se pri napovedovanju podnebja še ne upoštevajo dovolj odzivi morja na podnebne spremembe. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi lahko kakorkoli napovedovali podnebje za desetletja v prihodnost, ko pa tako malo vemo o notranjem podnebju oceanov. Skoraj zagotovo o morju vemo, da lahko shrani vsaj tisočkrat toliko toplote kakor zemeljsko površje in ozračje. Morje je velikanska zakladnica tople, a predvsem hladne vode, izvajalci modelov pa ga zanemarjajo. Za povrhu večino modelov še ne vključuje kemije ogljika in kisika v živih in tudi neživih delih Zemlje. …

… Zdi se, da so politiki in okoljski strokovnjaki, še posebej v Evropi, zmotno prepričani, da lahko podnebje ustalimo že samo s stabiliziranjem koncentracije CO2 v zraku, če pa koncentracijo znižamo na predindustrijsko vrednost, bomo kmalu spet imeli podnebje, kakršno je bilo v mojem otroštvu. To prepričanje temelji na upih politikov in ideologov, ne pa znanstveni modrosti. Še nevarneje je to, da prepričanje podpihujejo poslovneži, ki vidijo odlične finančne priložnosti v subvencijah, ki jih države, zlasti v Evropi, ponujajo za programe obnovljive energije. …

… Potrošili smo veliko časa, energije in sredstev, ko se skušamo spopasti s podnebnimi spremembami na globalni ravni. Sliši se lepo, da se trudimo rešiti planet, vendar pravzaprav ne razmišljamo o reševanju Gaje, pač pa o tem, kako bi rešili svet zase ali za svojo državo. Zamisel o “reševanju planeta” je neumno pretiravanje romantičnih severnjaških ideologov in skoraj gotovo presega naše zmožnosti. …

… Pomislili bi lahko, da se človek razvija v manj inteligentno obliko, vendar za takšno črnogledost ni nobene konkretne podlage, po načelih evolucije, ki so zdaj že dobro znana, pa to niti ni mogoče. Ne, prav tako pametni ali nevedni smo kot nekoč. Spremenilo se je le to, da nas danes vsak dan, celo vsako uro mediji bombardirajo s svojimi neizmernim vplivom indokrinacije. Če ne verjamete, se zamislite nad uspehom televizije, družbenih omrežij pa tudi sicer neškodljivih iskalnikov, kakršen je Google. Skoraj vsi živijo od oglasov in oblikovalcev mnenj. Talleyrand je o tem pojavu izjavil: “Resnica je to, kar prepričljivo zatrdiš in pri čemer neomajno vztrajaš.” Carrollov Bellman je rekel, da bo nekdo verjel vse, kar mu povemo trikrat. Po navadi je res tako. …

… Če ima ta knjiga kakšno sporočilo, je to svarilo, da še nismo dovolj pametni, da bi znali sami sebe ali Zemljo nadzorovati in upravljati. …

Meni je bila knjiga všeč, saj me okoljske tematike zanimajo. Izvedela sem veliko novih informacij, ki so me spodbudile k dodatnemu raziskovanju tematike. Zagotovo pa je ta knjiga še dodatno pripomogla, da bom ob vseh “senzacionalnih” novicah povezanih z okoljem še bolj kritično gledala na položaj. Predvsem pa NE verjela vsemu, ki bo “servirano” na pladnju.

Pa lep pozdrav do naslednjič. 😉

Barbara 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja